GUŠTERJEV IRO MRT IPO

Bila je nedelja. Le dobra dva tedna do MRT-ja, enkrat sredi dneva, ko so kolegi iz EVRPL zaključevali trening na ruševini v Zagorju. Pokliče me Borut in me v njegovem direktnem stilu preseneti.

B: »Sara ne gre. Greš ti?«
T: »Kako ne gre?!«
B: » Ne more. Gre zrihtat koleno.«
Dve sekundi premora.
T: »Koliko pa imam časa, da javim?«
B: »Čimprej danes, največ do večera, ker moramo takoj preveriti ali vaju lahko sploh zamenjajo.«
Odložim in stojim pred dejstvom. Midva na MRT?! Pa saj je šele dva tedna nazaj, ko sva opravila B izpit. Uff. Pogledam Vala. Njemu je vseeno. Spi. Sva zrela za kaj takega?! Takoj vskoči Valentina, kot da bi vedela, da človek včasih potrebuje malo tujega poguma in brco v rit. Brez dodatne intelektualne analitike pošljem SMS: »Letos je pasje leto. Grem!« Nazaj prileti: »Ok. Super!« Ni dosti, ampak to so Borutovi SMS-i. Čutim, da so na drugi strani zadovoljni in veseli, da sem za. Zvečer pripravim dokumentacijo, pošljem Savi, Sava pošlje na IRO in čakamo. IRO kmalu potrdi, da sem kandidat. In misli začnejo divjati. Valu je še vedno vseeno.

Mednarodna organizacija za reševalne pse (IRO) je v času med 10. – 12.4.2015 na območju Logatca organizirala MRT (Mission Readiness Test) za iskanje pogrešanih oseb v naravi (IPO). Ruševinarski MRT ima že dolgoletno tradicijo, medtem, ko je za IPO letos organiziran prvič. Da bi nam bilo od prilike jasno kaj nas čaka, smo imeli navodila za preverjanje in ocenjevanje, a so ta so puščala veliko svobode pri interpretaciji, zato je bilo precej neznanega, veliko vprašanj. Ampak vsi smo bili v istem zosu, zato se z izgovori nismo ukvarjali.

MRT IPO reševalne pare postavi v simulirano reševalno akcijo, kjer se iskanje izvaja po scenarijih, ki vključujejo eno dnevno in eno nočno iskanje, iskanje ob poti dolgi 4km, preverjanje znanja iz pasje prve pomoči in kako je vodnik vešč uporabe kart v kombinaciji z GPS-jem. In logaški gozdovi ponujajo veliko raznolikega, zanimivega in nemalokrat precej zahtevnega terena, kjer je reševalni par temeljito stestiran v vseh navedenih situacijah.

Vedeli smo, da so pri posamezni situaciji pogrešane 1-3 osebe, čas iskanja je bil omejen, par skopih podatkov o nesreči pa so nam predali na štartni liniji, ko so že začeli odštevati iskalni čas. V roke smo dobili GPS aparat z vrisanim območjem iskanja, zraven so dodali zgodbico, ki je vsakokrat vsebovala nekaj ključnih detajlov, potem pa samo še gas! V skladu z vnaprej napovedano taktiko je bilo pri dnevnem in nočnem iskanju potrebno sistematično pregledati območje veliko cca. 60.000 m2, na 4km poti je bilo območje iskanja omejeno na 3 m levo-desno od poti. Ob tem pa se je ocenjevalo sodelovanje reševalnega para, taktika iskanja, orientacijske sposobnosti vodnika, motivacija in aktivnost psa, pozornost na ključne elemente. V ozadju sta neprestano brenčala dva ocenjevalca, ki sta strogo opazovala, ponavadi le modro molčala in si vmes kaj zabeležila, v najslabšem trenutku pa zabodla s kakšnim esencialnim usodnim vprašanjem. Na odgovor vodnika sta reagirala s tišino, občasno s komaj opaznim ciničnim nasmehom ali neslišnim komentarjem na uho kolega ocenjevalca. Na koncu vsake preizkušnje sta se po brifingu brez komentarja le zahvalila. Obrazna mimika ni izdala rezultata ali sva ga posrala ali sva bila dobra. Verjamem, da so sodniki vsi v resnici vsi dobri ljudje, so se pač zavoljo MRT-ja morali vživeti v vlogo brezkompromisnega pedantneža, ki ga ne razneži še tako nežen pogled zlatega prinašalca. Pa glih to sva trenirala. V tem je Val še posebej dober.

Na delo so nas odvažali iz centra vojnih veteranov na robu Logatca, kjer smo uživali ugodje, ki ni ravno tipično za taka pasja testiranja. Vroča voda, keramična WC školjka, vzmetnica z rjuhami, luč na stikalo. Smo se skoraj strinjali, da če ruknemo, lahko krivimo ves ta luksuz. Imel sem srečo, da sem v sobi imel Boruta in Savo. Oba izkušena, polna modrosti in nasvetov. Pri njima je vse potekalo rutinsko. Še zafrkancija je bila na nivoju. Jaz pa v svoji zelenosti nisem bil niti prepričan v kateri žep naj vtaknem luč za nočni del. Je pa prišel trenutek, ko sem tudi pri njima opazi nekaj nervoze. Tiste zdrave, ki te motivira, ti drži budnega. Da razmišljaš in se zbereš. Bili smo pravi. Pripravljeni. Fajn je ob sebi imeti take ljudi, ki ti pomagajo, pa tudi, če se tega ne zavedajo.

Preden se je v petek začelo, je Val v avtu pred nas položil vse, kar je tisti dan pojedel. Hmmm. »Eh, saj je golden. Boš videl kako bo delal!«, me je potolažil mimoidoči kandidat, ki je bil očitno lastnik prinašalca z bogatimi izkušnjami. Nisem točno vedel kaj naj zdaj, sem se pa vseeno odločil, da mu ponudim eno dozo regeneracijske pijače. Nenazadnje morava oba dobiti čim več izkušenj. Ali bo spet kozlal ali pa bo lučka nazaj zasvetila zeleno.

Prvo iskanje je bilo nekoliko kaotično. Iskanje ob poti z le 3 m iskalnim pasom je za psa, ki je navajen samostojnosti in intenzivnega prečesavanja velika dela terena, precej netipično. Predvsem vodnik mora biti dovolj pozoren, da pes na začetku ne eksplodira, saj je 4 km pot vseeno lahko uspešen način, kako psa fizično uničiti. Nenazadnje naju v naslednjih dneh čaka še dvojno iskanje. Pot sva opravila v dobri uri, ves material (karte, brifing tablico, GPS) sem imel v rokah, Val je v začetku pošteno navijal tempo, potencialni placi s skritimi pogrešanci so kar leteli mimo. Šit, pa res ni nobenega?! In že nalaja prvo markirantko. Yessss!! In faše celo pest ocvirkov. Jebela cesta je vesel. Kako sem šele jaz vesel!! On je svoje naredil. Jaz pa sem imel ob najdenki le eno nalogo in to je, da od nje skušam izvedeti čim več. Starost, ime, zdravstveno stanje, če je mela kaj družbe na sprehodu,… Ampak jaz popolni diletant, se izkažem neroden, trd, kot, da sva se s punco po enem letu gledanja končno dobila na prvem randiju. Pri vsaki se nekaj naučiš, zato sem prepričan, da bo pri drugi boljše. V nadaljevanju moram občasno popraviti orientacijske zaplete, nameniti kakšno spodbudno besedo mojemu delavcu in to je dovolj, da v zadnji tretjini poti Val suvereno zavije do druge pogrešanke. Neverjetno kako se kuža lahko razveseli najdene osebe. To kaže na kvaliteten trening, ki psa spodbuja k delu in ga drži motiviranega. Spet faše pest ocvirkov. In še eno. Tokrat se s pogrešanko bolje spoznava. Iskanje zaključiva z dvema najdenima. So mogoče vseeno bili trije?? Sodniki molčijo. Klasika. Vprašanje ostaja neodgovorjeno še dober del dneva.

Zvečer, ravno v času, ko se je na prvem programu začel šport, smo kot petčlanska ekipa pristopili k izpitu pasje prve pomoči. Veterinar/sodnik je faca, zato je ta del MRT-ja bolj zabava kot breme. Najprej individualna vaja. Merjenje temperature na svojem psu. Za mene popolnoma deviško dejanje. Val ima kakšno izkušnjo več, a vseeno ni čisto razumel zakaj pa zdaj še to. Na srečo je meritev pokazala, da je zdrav, normalen samec, ki je pa odločno dal vedeti, da se tega v naslednjih dneh ne bi več šel. Nato nekaj intelektualnega dela. Za ogrevanje ne preveč zahtevnih 25 teoretičnih vprašanj, za finale veterinarskega nočnega programa pa še praktičen prikaz prve pomoči v travmatični situaciji, ki bi se naj zgodila med reševalno akcijo. Pred nami je ležal kosmat pacient, ki je bil ponesrečena pasja verzija človeške Ančke. Polomljene tace, nevarnost šoka, iz prsi mu je štrlela veja. Ekipa dela suvereno, mrcino obdelamo preden vstopi v terminalno fazo. Vsi dobimo kljukico.

Ob 00.30 greva drugič na teren. Nekoliko prej kot planirano, ker ekipa pred nami končujejo prej. Zaspano se premikam do avta, odprem prtljažnik in Val čisto navit skoči iz avta. Ko je tako živahen sem prepričan, da bo letelo. Ta noč bo najin dan. In tako je bilo. Območje iskanja ni bilo zahtevno, Val je delal kot čebela na trojnem espressu. Prvi pogrešanec najden kot za šalo. Kmalu za njim drugi. Mimogrede. Tudi moje inkvizicijsko zbiranje podatkov pri markerjih je bilo neusmiljeno. Potem hitra analiza pregledanega terena na GPSju, zavijeva v še nepregledano območje in takoj za tem še tretji. Aaaaa!!! Ocvirki letijo iz žepov. Kako zelo si jih zasluži! (Val, ne marker). Sodniki naju brez vprašanj in celo z nasmehom napotijo do plastičnega sekreta na robu gozda, kjer počakava na prevoz v bazo. Kako dobra noč! Tako dobra, da s težavo zaspim. Še prej seštejem: imava jih 5!

Čeprav delamo vsak za sebe, držimo pesti drug za drugega. Dobro gre Borutu, tudi Sava se vrača dobre volje. Eden drugemu pomagamo, odkrito priznavamo napake, da jih drugi ne bi ponavljali. S tako ekipo grem kamorkoli.

Najino »biti ali ne biti« iskanje se je zgodilo v soboto. Priznam, tokrat je stanje telesa in duha bilo nekoliko bolj nemirno. Do sedaj sva bila uspešna, škoda bi bilo… Ne! To še stisneva!! Obkrožen s sodniki, organizatorji in pripravljalci terena, prevzamem GPS, zemljevid, scenarij dogodka, na hitro ocenim teren in razložim taktiko iskanja. Val silovito štarta, tako da odleti nekaj podrasti. Par minut mine in že ima prvo nesrečnico. Ocvirki!!! Nadaljujeva čez pravo kraško gmajno. Povsod vrtače. Velike, majhne, plitve, globoke, prazne, nekatere polne skalovja in skritih lukenj. In ravno v tem mikrolokacijah je bilo občasno čisto brezveterje. Ker sem smer vetra redno preverjal, sem ga v takih situacijah pošiljal ciljno do teh sumljivih kotičkov. Pri eni luknji nekaj ujame, spleza med skale in druga!!! Mastna nagrada sledi v izobilju. Od ene ure, ki je na voljo za končanje naloge, nama je ostalo še pol časa. Po hitrem pogovoru s poškodovanko Valu privoščim nekaj pavze in veliko sveže vode. Še vedno je motiviran. Glede na veter sem taktiko nekoliko spremenil in zavil v sredino iskalnega območja. Naletiva na še eno sumljivo vrtačo, ki nama je dala odgovor na »biti ali ne biti«. Tokrat je bil deležen vse maščobe in mesa, kar je še ostalo v žepu. Evforičen, a le v sebi, si ponavljam: Bravo Valko!! Ta je zadnji!!! Takrat je Val začutil, da lahko iztrži trenutek čisto za sebe. Čas je bil za blatno kopel ali kako najhitreje iz belega prinašalca nastane čokoladni. Blata polni bazeni so kar naenkrat bili povsod. In namočil se je v vsakega. »Naj ti bo!«. Manever je raznežil celotno sodniško ekipo, ki mu je za to nalogo odkrito namenila pohvale. Če bi bila to disciplina MRT-ja, ki bi prinašala točke, sva nesporna zmagovaca.

Nazaj v bazi seštevamo in upamo, da Borut in Sava pobereta še manjkajoče pogrešane za pozitivno opravljen preiskus (pravila dovoljujejo le eno zgrešeno osebo). Za konec dneva in MRT-ja meni ostane le še praktičen test uporabe GPS-ja.

Nedelja da končni rezultat. Večina vprašanj je odgovorjenih. Jaz in Val 8 najdenih, Borut z Isho 7, Sava s Furjo 6. Nažalost sta Sava in Furja za IRO našitek bile malenkost prekratki. Obe brez večjega razočaranja sprejmeta rezultat in se iskreno veselita še za naju.

Se sprašujete koliko ocvirkov je Val pojedel? Veeeliko!!! Ampak saj si jih je zaslužil, a ne?!

Tomaž Džuban

Posted in Novice.